Zdravje študentov je pomembno prav tako kot zdravje zaposlenih, otrok, upokojencev in drugih družbenih skupin, v katere nas razdeljujejo. Vendar pa dejstva kažejo, da za naše zdravje bolj skrbi druge kot nas same. Ste že kdaj šli k zobarju na pregled, ne da bi vas kaj bolelo, temveč zgolj zato, ker niste imeli kontrole že dobro leto? In ali si predstavljate, da bi se po enem letu naročili pri lečečem zdravniku, da bi opravil običajne teste in vas pregledal zgolj preventivno? Kaj pa psihološka obravnava? Kdaj ste se nazadnje pogovorili o svojih ciljih, strahovih, obremenitvah? Nikoli? Seveda. Vendar je skrajni čas, da začnemo.
A s’ ti tud’ mal’ v paniki, ker ne dohajaš vseh vrstnikov z izjemno kariero?
Dejstvo je, da je porast duševne stiske med mladimi čedalje večji. Pritiski, ko se dnevno prebijamo skozi obveznosti, se prenašajo iz starejših na mlajše generacije, tudi na študentsko. Družba spodbuja tekmovalnost, ki je marsikdaj tudi nepoštena. Ne vemo, za kaj točno se borimo, saj je naš edini cilj, da nam bo naslednji mesec uspelo plačati račune. Tudi če nam uspe zaključiti študij, verjetno še dolgo ne bomo dobili dela, ki bi nam omogočilo samostojno življenje in bomo ali na plečih države ali pa staršev. Ja, za generacijo, ki je nasledila tisto, ki se je povzpela v vrhu prosperitete, je to kar globok padec.
Milenijci vsakodnevno navzven kažemo, kako dobro nam gre, kako smo izjemni in kooolikoooo bomo še dosegli, ker smo pač carji.
V resnici pa lahko z zmotnim dojemanjem dejstev pahnemo same sebe čez rob in se, ko spregledamo resnico, težko poberemo nazaj. Rek "kdor visoko leta, nizko pade", ni zaman in se v naši generaciji še posebej odraža. K temu so zelo pripomogla tudi družbena omrežja. Tam lahko razvijemo novo sanjsko identiteto, ki bi ji vsak zavidal. A roko na srce, ni vsak Start-up uspešen - in vprašanje, koliko časa se obdrži in kako dolgo traja, preden namesto ogromnih dobičkov prinese ogromen dolg. Ni vsak programer zaposlen za nedoločen čas z izjemno plačo in delovnimi pogoji, kot jih nudi Google. Od spletnega bloga ne more živeti vsak.
To so le fenomeni, ki jih posplošujemo v lastno škodo in se vrtimo v začaranem krogu, ko se pred drugimi pretvarjamo, kako dobro nam gre, v resnici pa životarimo iz dneva v dan. Pri tem ustvarjamo odlično okolje za občutek nesposobnosti in nemoči skozi nerealna pričakovanja, ki namesto pozitivnega stresa prinašajo le frustracije.
Na koncu pa so dosežki dosti nižji od ciljev. Tudi če se sami postavljamo na piedestale princesk in kraljevičev, to še ne pomeni, da so naša pričakovanja do samih sebe in življenja realna. Naše skrbi stiske torej prihajajo po eni strani iz realnega življenja, po drugi pa si jih za povrh ustvarjamo še sami, ko si gradimo gradove nad oblaki.
Resnica je dosti drugačna - niste edini, ki jim ne gre tako dobro "kot vsem drugim"
Zgoraj opisano dogajanje je nekaj čisto običajnega in takšni narcisoidni mehanizmi razmišljanja so zelo razširjeni v sodobni družbi nasploh, ne le med študenti in mladimi. Po eni strani nam je lahko za to žal, po drugi pa je zavedanje, da v težki situaciji nismo sami, lahko tudi v veliko pomoč. Vedno imamo možnost pogledati resnici v oči, se odpreti in svoje neprijetne občutke deliti z vrstniki, ki se počutijo podobno, se podpremo in si pomagamo pri premagovanju težav. Iz tega lahko nastanejo tudi prav dobre iniciative in konec koncev nekaj lepega, neko družbeno gibanje, ki je v splošno korist.
Vendar pa se je potrebno ustaviti, ko temačne misli postanejo prepogoste ali odzivi telesa nanje preveč burni.
Če se malo spotite ali se vam trese glas pred ustnim izpitom, to še ni nič hudega. Kadar pa zaradi skrbi več noči ne morete spati, se zalotite, da večino časa razmišljate izredno negativno brez kakšnega posebnega razloga ali vam utrip pogosto poskoči v hude višave in se kljub različnim dihalnim in drugim metodam umirjanja noče vrniti nazaj v normalno stanje, je dobro, da se obrnete na strokovno pomoč.
Težke duševne stiske, ki prerastejo le trenutna neprijetna občutja, je potrebno zdraviti
Obisk pri psihologu je že predolgo stigmatiziran kot poteza, ki se je poslužujejo samo nemočni ali “do konca utrgani”. Vendar pa je čas, da to spremenimo. Letošnji dan zdravja, ki ga sicer praznujemo 7. aprila (a kampanje, ki podpirajo sporočilo WHO ob dnevu zdravja, trajajo celo leto) je bil namenjen depresiji, bolezni, katere razširjenost se je med letoma 2005 in 2015 povečala za 15 %.
Zavedajmo se, da je to bolezen in ne nekaj sramotnega. In bolezen je potrebno zdraviti, saj včasih odločitev, da "nehamo jamrati", ni dovolj. Ker nam možgani ne dovolijo, da bi zbrali dovolj pozitivnih misli in se pobrali iz motka črnih skrbi. V takšnih primerih je nujno, da svoje počutje zaupamo zdravniku, ki nas lahko napoti k specialistu, s katerim se pogovorimo o nadaljnjih korakih. Depresijo je potrebno zdraviti in se z njo naučiti živeti. Vendar pa moramo pristopiti konstruktivno in si ne zatiskati oči pred njo. In prej ko to storimo, prej bomo lahko zopet vzpostavili ravnovesje v svojem duševnem, pa tudi telesnem zdravju.