Včasih se zdi, da je spolno nadlegovanje kar postalo del sprejemljivega vedenja in stalnih praks, ki se dogajajo v razvitem svetu. Kjer kljub ženski emancipaciji še vedno šibkejši spol ostaja v podrejenem položaju. In kjer je moški svet organiziran na način, da ženske velikokrat nimajo realnih možnosti za upor proti sistemskemu izkoriščanju. Meja med vljudnostjo in dovoljevanjem posega v intimni prostor se zabriše z navidezno možnostjo izbire in čustvena manipulacija daje žrtvam nasilja občutek, da so same nekaj storile narobe.
Iniciativa #metoo sega že dobro desetletje nazaj
Jaz tudi je gibanje, ki smo ga v Sloveniji prevzeli po znani globalni iniciativi #metoo, katere začetki segajo dobro desetletje nazaj, bolj pa se medijsko izpostavlja v zadnjih nekaj letih. Leto 2017 je bilo odločilno, saj so tudi Hollywoodske zvezdnice izpostavile problematiko izkoriščanja moške premoči v filmski industriji. Informacije o izkoriščenih ženskah (z drogami, obljubami za napredovanje ali grožnjami z izgubo dela) so napolnile medije in javnosti pričele odpirati oči o ogromnem razkoraku med predstavo in realnostjo enakopravnosti v razvitem svetu. Dejstvo je namreč, da so nekatere prakse spolnega nadlegovanja že tako utečene in vsakdanje, da se sploh ne zavemo, da gre za nadlegovanje, temveč zgolj za neprijetnost, ki jo je treba potrpeti …
Ali prepoznate spolno nadlegovanje?
Bistvo gibanja jaz tudi ni le pripovedovanje osebnih zgodb, temveč tudi ozaveščanje o spolnem nadlegovanju. Ker je res še vedno težko dokazljivo, v večini odgovornost ostaja na plečih žensk. Praktično res živimo v moškem svetu; javno mnenje obvladujejo mediji, katerih glavnina deluje po moški logiki. Ženska je objekt poželenja in kot takšna je predstavljena v filmih, serijah, pa tudi novicah. Se spomnite vsaj enega informativnega programa zasebne produkcijske hiše, ki nima očem prijetne vremenarke?
Zgoraj opisan (sicer subtilen) sistem normaliziranja degradiranosti ženske v objekt spolnega poželenja je verjetno tudi razlog za današnje razmere v družbi. Še vedno mnoge ne vedo, da ni prav, da se jih šef dotika ali na spolnost kako drugače (tudi verbalno) namiguje na način, ki njim samim ne ustreza, čeprav jih ne “grabi” ravno za prsi ali zadnjico. Prav tako ni prav, da to počne starš, kaj šele učitelj, duhovnik … Pri nas kroži celo zgodba, da je v nekem malce odmaknjenem kraju zdravnik, pred katerim se morajo dekleta na sistematskem pregledu vedno sleči do golega. Kot da je to nekaj obveznega. Številne žrtve o nadlegovanju ne spregovorijo, ker jih je sram, saj menijo, da so krive same. Druge ga niti ne prepoznajo, saj so jim doma rekli, da to pa res ni nič takega. Najhujše so situacije, ko se spolno nasilje dogaja v najožjem, domačem krogu, ki bi naj dajal varnost in zatočišče in ta kontradiktornost še poveča intenziteto žrtvinega občutka zmede, nelagodja, frustracije in nenazadnje privede tudi do hujših posledic, kot so psihološke težave oziroma bolezni ali zloraba drog.
Pomembno je, da se spolno nasilje prepoznava, da se nanj opozarja in da sploh žrtve spregovorijo o svojih izkušnjah. To namreč lahko pomaga tudi drugim, da se uprejo in postavijo zase. Več o gibanju na uradni spletni strani Jaz tudi.