Mariborska cesta 2

3000 Celje

Slovenija

  • White Facebook Icon
  • White YouTube Icon
  • White Instagram Icon
Piši nam

© 2017 by Matic Gabriel & Tadej Perčič

Septembra bom diplomiral. Kaj pa potem? - Kolumna o podiplomski realnosti

Diploma. Ta strah in trepet slehernega študenta. Ah, pa saj po bolonjcu je samo malo bolj obsežna seminarska, se morda kdo tolaži. No, ni. Po premnogih obiskih mentorjevega kabineta in somentorjevih popravkov za lektorjem in obratno ter ravno prav zaloputnjenih vrat z zavrnitvijo izdelka na tehničnem pregledu, da ni bilo treba plačati preveč, ima človek dovolj.

 

 

Rečeš si: “Okej, poln kufer imam tega faksa in pravil tistih, ki nimajo pojma o praksi.” In se hočeš podati prav tja, kjer ti, ki so te učili, pogrnejo. V prakso. V tisto podjetje, v katerem si čistil arhiv ali premetaval opeke iz enega kupa na drugega, da so ti potem pokrili malico in karto za avtobus, ki vozi samo na koledar, tako da si si prevoz itak moral urediti drugače.

 

Ali pa morda zbereš pogum in se s čisto posodobljenim Linkedin profilom z novo fotko z zagovora diplome, CV-jem Europass, motivacijskim pismom pa še enim bolj kreativnim življenjepisom podaš na Zavod za zaposlovanje. In tam ti najprej predlagajo, da si narediš CV Europass, če ciljaš na kakšno ustvarjalno delovno mesto, dodatno še enega kreativnega, spišeš dobro motivacijsko pismo in te vprašajo, če poznaš Linkedin. In rečejo, da si poglej delovna mesta, na katera si se itak prijavil že pred tem. Tukaj si namreč, ker si malo obupal in si želel, da te kam porinejo, da se vsaj odseliš od staršev in sam kupiš svoj kruh.

 

Malo te vse skupaj ustavi. Zadihaš. Streseš z glavo in se uščipneš.

 

Kaj točno se je sedaj zgodilo? Kam sem prišel? Kaj oni res o zaposlitvi in iskanju primernega delovnega mesta ne vejo popolnoma nič več kot jaz?

 

...

 

Ne vejo. Še dobro, da te ne tlačijo nekam, za kamor res nisi. Delajo ti uslugo, saj te v resnici ne poznajo. Ne vejo kdo si in kaj želiš. To moraš odkriti sam.

 

Tukaj si. kjer smo bili vsi. Na koncu in na začetku. Vemo, da so ti pri 15 letih, ko si se odločal za vpis v srednjo šolo, rekli, da si izberi, kaj boš v življenju počel. Seveda. Kot da si kaj že delal. Ever. No, če si, je pa itak bila bolj igra in dovolj zabavno, da bi se za tisto takoj odločil. Ampak se nisi, ker odličnjak pa pač ne gre na poklicno šolo. In si izbral gimnazijo. In potem en faks. In sedaj si konec. S faksom. Ne z življenjem.

 

Kam torej z življenjem?

 

Če te ni takoj po faksu pričakalo delovno mesto, ki si si ga zagotovil s kakšno kadrovsko štipendijo, potem je to v bistvu velik blagoslov. Pristati na začetku. Ponovno. Imeti možnost, da vprašaš srce, kam naj se usmeri naslednji korak. Neodvisno od vseh osnovnošolskih poklicnih svetovalcev, ki pravijo, da bodo trojkarji kuharji, štirkarji ekonomisti in petkarji zdravniki. Najti svojo špuro in ji slediti za svojo dušo. A ni noro?

 

Pa naj bo to nadaljnji študij, delo, potovanje … karkoli že, naj bo tisto, na kar boš lahko ponosen in kar boš nekoč z dvignjeno glavo povedal svojim otrokom in vnukom. Kajti največ je vredno živeti življenje, ki nam je namenjeno in kar po drugi strani čutimo, da je tisto, za kar je vredno živeti. 

 

Ker to je to. To je potem. In to cikel zavrti v smer, ki te na dolg rok povzdigne na poslednjo stopnjo. Stopnjo čistega zadovoljstva s samim seboj in tem, kar družbi in okolju doprinašaš s tem, da si.

Share on Facebook
Please reload