Mesta za dogodek, ki sta ga v sodelovanju organizirala Zavod burja in MCC, so bila razgrabljena v eni uri po objavi, da so zaradi velikega zanimanja potrebne rezervacije. Jasno, saj sta govorili veliki imeni slovenske filozofije in kulture, dr. Jela Krečič-Žižek, predavateljica in pisateljica in dr. Slavoj Žižek, svetovno priznani slovenski filozof in kulturni kritik. KŠOC-evcem je uspelo dobiti eno mesto v popolnoma polni predavalnici, da vam lahko iz lastnih izkušenj povemo, kaj smo slišali.
Vir fotografije: FB stran MCC
Kaj nam hoče povedati neskončnost serij?
Dostopnost vsega, številna izbira in stalno zadovoljevanje potreb so temelji potrošniških mehanizmov sodobne družbe. Sledijo jim tudi mediji, ki so nam v “dobi Netflixa” prinesli nove načine gledanja vsebin na zahtevo, ki so dostopne na spletu v obliki pretočnih videov. Poseben fenomen so nadaljevanke oziroma nanizanke (dostikrat jih ponudniki vsebin “na zahtevo” imenujejo tudi serije, po čemer jih “tehnično” razlikujejo od filmov), ki s sabo nosijo sporočilo “neskončnosti”.
Stalna dostopnost celih sezon, ki nam jo Netflix, Amazon in drugi podobni ponujajo na spletu - kjerkoli in kadarkoli, samo dostop do interneta in naročnino na njihovo storitev potrebujemo - nam daje možnost, da pogledamo toliko epizod, kot želimo. In čeprav se tudi najdaljše serije nekoč končajo, nam algoritem hitro ponudi nove možnosti, izmed katerih lahko izbiramo. Tako nam dajejo vedeti, da čeprav se neke zgodbe zaključujejo in njihovi akterji dosegajo različne cilje, transformacije in razplete, pa v splošni resničnosti gre za neskončnost, ki se odreka spremembam. Ko postavimo to idejo v kontekst sodobne družbe, lahko tudi rečemo, da tehnologija postrežbe ter konzumacije vsebin preko medijev, ki delujejo “na zahtevo” in vsebinski koncept stalnih nadaljevanj ohranjata “status quo”. S tolažbo, da vsak lahko doseže marsikaj in izbira med marsičim namreč ljudje radi pozabimo, da v splošnem vse ostaja enako.
(Povzeto in interpretirano po izčrpnem in informativno bogatem predavanju dr. Jele Krečič-Žižek, ki je podrobneje pojasnila tudi o kontradiktornem fenomenu Netflix produkcije, zgodovini nadaljevank in njihovi družbeni vlogi, sedanjih in bodočih akterjih med “stream ponudniki” in še marsičem.)
Čas, v katerem smo se znašli, ni tako obetajoč, kot je videti na prvi pogled
Tudi dr. Žižek se ni mogel odreči komentarju na serije. Med drugim je omenil učinek, ki ga imajo komične serije na posameznike, ki deluje sproščujoče. Kajti, če se “televizor smeji namesto nas, to na nas lahko vpliva ravno tako kot če bi se smejali sami”. Če smo malce pozorni, lahko ta fenomen opazimo tudi sami.
Po tej uvodni navezavi pa je hitro prešel na svojo tematiko, ki je govorila o apokaliptičnih možnostih naše prihodnosti. Po predstavitvi okvirja in podlage, iz katere je črpal, je naštel pet različnih napovedi, ki jih najdemo v sodobni družbeni kritiki. Prve tri je opisal na kratko in se nato osredotočil se na dve, ki se njemu zdita najbolj mogoči. Prva je bila ekološka. Kritika skrajnih pogledov na problematiko je dobro utemeljila njegovo mnenje, da je diskurz okrog ekologije precej površen, saj poenostavlja kompleksnost “muhastega” delovanja narave. Če želimo karkoli narediti v pravo smer, je potrebno, da se najprej podučimo o čim več vidikih naravnega delovanja našega planeta ter vplivu človeškega nadaljevanja, namesto da postavljamo številčne ugotovitve, s katerimi navidezno javnosti podajamo pomembne informacije, a njihovo pravilnost negiramo s stalnim spreminjanjem.
Druga, bolj fascinantna apokaliptična prihodnost človeštva, pa se skriva v tehnologiji. Nevrotehnologija razvija za množice nepredstavljive izume, ki jih javnosti komunicira skozi družbeno koristen aspekt. Namen tega je seveda prikrivanje resničnih interesov investitorjev. Konkretno je izpostavil problematiko “ožičenih možganov", tehnologijo, ki danes ljudem z gibalnimi omejitvami omogočajo povezavo s pametnim telefonom ali računalnikom, preko katerega nadzirajo različne elektronske naprave in pri tem pridobivajo večjo samostojnost pri vsakdanjih opravilih. Ali se za to družbeno zelo prijazno in koristno idejo le ne skriva še kaj drugega? Prva misel bi bila, da če mi lahko preko nekih ožičenj z mislimi vplivamo na ostalo, ali ni potem možna tudi obratna pot - tudi ostalo lahko vpliva na nas, tako da nam preko teh žic prenaša misli, ki jih “podtika” v naše možgane. Če torej danes še lahko rečemo: “OK, pretvarjam se, da se strinjam s sistemom, da v njem preživim, v resnici pa še vedno imam svobodo, da si mislim svoje,” bomo to še lahko rekli, ko nam bodo tudi misli nadzorovali z novo tehnologijo in verjetno sploh ne bomo znali ločiti “pristnih” misli od “vsiljenih”? In ali to, da nam vzamejo še ta, razmišljujoč, aspekt človečnosti, ne pomeni tudi to neke vrste konca človeštva?
Svetovno znan filozof je zaključil pesimistično, z mislijo, da apokalipsa za človeštvo zagotovo bo prišla. Le da v nasprotju z bibličnim zapisom meni, da ta ne bo prinesla “odrešenja” in za apokalipso ne bo "novega pravičnega kraljestva". Temveč enostavno ne bo za tem pogubnim dogodkov človeštvu ostalo prav nič.
(Povzeto in interpretirano po drugem delu predavanja, ki ga je izvedel dr. Slavoj Žižek na temo apokaliptičnega zaključka sveta, kot ga poznamo, ki ga je podprl z mnogimi primeri iz svojih neposrednih izkušenj in z ravno pravo mero humorja začinil mračno tematiko naše prihodnosti.)
Povzetek in interpretacijo predavanj bi zaključili še z iskrenimi čestitkami in zahvalo Zavodu Burji (predavanje so izvedli v sklopu projekta Sedma dimenzija) in MCC Celjskemu mladinskemu centru.