Študentje predstavljamo ‘možgane’ nove generacije. Kot dobro informirana in izobražena družbena skupina imamo možnost misliti s svojo glavo in krojiti spremembe. Pa smo kdaj razmišljali o svoji vlogi, ki se prične že z odnosom do soštudentov, kolegov? Kako delujemo v študijskem procesu? Gradimo medsebojno zaupanje v ožjih in širših skupinah in s trdnimi medštudentskimi vezmi s skupnimi močmi premagujemo študijske izzive? Ali pa se odločimo kot samotni jezdeci zavihteti daleč pred svojo karavano in se na trgu dela pozicionirati s konkurenčno prednostjo skrivanja znanja pred drugimi?
Zdravo je imeti malo tekmovalnosti, pravijo. Z njo kaj lahko potisnemo družbo k napredku. Čeprav drugi spet trdijo, da je lažje delati, če smo povezani in se med seboj podpiramo ter dopolnjujemo. Resnica je verjetno nekje vmes. Zanimivo pa je, kako se tega družbenega vprašanja lotevamo študenti.
Tekmovalnost nam privzgajajo že od malega
Nove generacije, vzgojene v duhu boja za več in bolje, že od malega z zgledom usvajajo prvine tekmovalnega obnašanja. Sodobni starši v dobri veri, da skrbijo za njihovo boljšo prihodnost, otroke že kmalu pričnejo “pripravljati na življenje” - malo v strahu, da bi njihov otrok bil prepočasen, malo pa iz lastne tekmovalnosti, da bi morda le bil med prvimi … Čisto mogoče je, da smo tudi sami “produkt” takšne vzgoje. Pa je to za nas in za družbo koristno?
Študentska tekmovalnost kot sredstvo za krepitev samopodobe ali kot boj za ustvarjanje konkurenčne prednosti
Ryckman (v viru) tekmovalnost deli na hipertekmovalnost, pri kateri je tekmovalec za doseganje cilja pripravljen uporabiti vsa sredstva, in pa tekmovalnost kot osebnostno rast, pri kateri je temovalec osredotočen predvsem na lasten razvoj. Bistvena razlika med obema je v tem, da po principu prve delujejo posamezniki, ki “visoko vrednotijo dosežke, hedonizem, moč, stimulacijo in so nagnjeni k egocentričnosti”, med tem so drugi bolj osredotočeni na osebnostno rast in ne toliko na dejstvo, da premaga “konkurenta”.
Problem se pojavi, ko v “zahodnem slogu” cel sistem od mikrookolja do izobraževalnega sistema - od osnovne šole pa vse do zaključka študija - vzgaja z logiko: “moram biti najboljši, najboljši pa sem, če so vsi drugi slabši”. To lahko pomeni tudi, da se iz želje po uspehu izrodi želja, da bi drugim škodili, kot v teoriji svoje vire navaja diplomantka pedagoške fakultete.
Ali tudi univerza spodbuja tekmovalnost?
Kolegi iz Dostopa so pred nekaj leti že objavili napoved, da so članice UL predlagale sistem rangiranja študentov. To bi pomenilo, da se razvrstili v skupine po ocenah, ki bi jih na koncu navajala tudi dokumentacija o uspešnem zaključku študijskih dosežkov. Odziv študentske organizacije je zaradi nedodelanosti ideje bil negativen, saj ta ne zajema celovitega udejstvovanja študentov, ki so pravi odraz njihove uspešnosti. Do takšnega (ne)posrednega spodbujanja tekmovalnosti torej do sedaj pri nas še ni prišlo.
Malo tekmovalnosti je torej zdrave, a naj se vzpostavi ravnovesje, ki deluje v skupno dobro
Kot študentski klub in kot posamezniki, ki v njem delujemo, smo v prvi vrsti za sodelovanje, podporo, omogočanje novih medosebnih povezav s ciljem skupaj ustvarjati boljši jutri. Se sicer strinjamo, da je tekmovalnost v smislu primerjanja z ostalimi in na podlagi tega ustvarjanjem neke zdrave osebnostne slike ter oblikovanjem boljšega sebe, dober pristop k osebnostni rasti. Kar nas skrbi, je tekmovalnost “preko trupel”, ki namesto blaginje lahko prinese le še večje razkorake med posamezniki in s tem sicer boljše pogoje za nekatere, a slabše za vse ostale. Kaj pa ti meniš o tem?