Svetovni dan študentov odpira vprašanja o študentskem aktivizmu

Dogodki, ki so se zgodili 17. novembra 1939, so k aktivnem državljanstvu spodbudili mnoge po svetu. Mladi izobraženci kot nosilci intelekta, volje in družbenega interesa ta datum po vsem svetu obeležujemo kot svetovni dan študentov. Pravijo, da smo tudi slovenski študentje kritični in nosimo v sebi potencial borbe za boljši jutri, a smo dandanes velikokrat navidezno ujeti v situacije, ko namesto da bi se odpravili na ulice, raje svojo udeležbo potrdimo le s klikom na družbenem omrežju.

Vir fotografije: Unsplash (avtor)

Praška univerza, 17. november 1939

Nacisti zavzamejo študentske domove v Pragi. Študentje postanejo ujetniki nacistov, na mestu jih umre 9, 1200 jih odpeljejo v koncentracijska taborišča. Nemci si univerzo prilastijo za vojaške potrebe, študentje iz evrope množično bežijo v London.

Čeprav povzet zelo na kratko, je imel dogodek dovolj veliko težo, da je na isti datum spodbudil tudi upor komunizmu l. 1989, ki je začel žametno revolucijo. Prav tako se je 73. leta zgodila študentska zasedba Politehniške univerze v Atenah kot upor diktaturi, ki je imela takrat ponovno krvave posledice za študente, a v letu dni je Grčija le ugledala pot k demokratični državi.

Ni jih malo, ki kritizirajo neaktivnost današnjih slovenskih študentov. Ti naj bi po mnogih teorijah prav zaradi popolnega zlitja s tehnološkimi možnostmi pozabili, kaj pomeni osebno, v živo in s fizično prisotnostjo izraziti svoje mnenje. Pa je to čisto res? Smo študentje res “zaspali” po svoji volji?

Kritiki kritikov pravijo, da realno stanje ni posledica odločitve mladih intelektualcev, da postanejo individualistični in popolnoma egocentrično usmerjeni v lastno prihodnost in se na družbeno problematiko odzivajo s kliki na družbenih omrežjih. Prav tako ni res, da smo kar “pozabili” na družbeno pomembno in koristno. Na naši situaciji se namreč predvsem odraza čas, v katerem smo se znašli. Že v osnovni šoli smo morali tekmovati ne le pri športu, ampak tudi v razredu. Ves čas izobraževanja smo se vkalupljali po meri šolskega sistema, ki je na koncu izpljunil pretežno neopolnomočeno glavnino in nekaj malega izjem, ki so kaj kmalu obupale.

Svet drvi v svojo spiralo potrebe po akumulaciji kapitala in sistem deluje sam od sebe. Res je, da se odpravimo na podnebne proteste, tudi radi se kritično izražamo. Pripravljeni smo to povedati ali ustvariti na glas in očitno, a po prvem spektaklu karavana nadaljuje svojo pot, pomembna je le glasnost sporočila, kričečost barv in burnost odziva. Zdi se, da nihče več ne sliši sporočila, ki je bistvo vsega.

Kot da bi se le za trenutek ustavili in vstopili v cirkus, v nek drug neresničen svet, nato pa nadaljevali po starem. Po svetu v tem trenutku potekajo mnogi krvavi protesti. Ni več tako daleč nazaj, ko smo množično zapustili šolske klopi in zopet vzklikali v bran okolju. Protestirali smo tudi že za svoje pravice in dnevno se naši predstavniki borijo za ohranjanje študentskih socialnih transferjev, subvencij in drugih pravic, ki naj bi nam jih zagotavljala država. Vendar le tisti najbolj odmevni protesti pridejo do dnevnih poročil.

Ljudje vstaje in proteste opazujejo po televiziji ali spletu, spremljajo po radiu. A kaj lahko v resnici aktivisti sploh naredijo, če ljudje raje pohitijo po prašek, ki so ga videli v reklami med dnevno uro novic, namesto da bi se zavedali, da ni le vprašanje sreče, da se divjanje posledic političnih odločitev velesil ne dogaja na našem pragu?

Situacija je torej sila neugodna. Protesti se dandanes zdijo le še del spektakla, ki ga ustvarjajo tisti, ki skrbijo, da se vse svet vrti v njihovo korist. In vprašanje, ki ga je smiselno postaviti, ni, ali smo študentje aktivistični - vprašanje je, kaj sploh lahko naredimo in kaj nas bo prepričalo, da bi naš aktivizem sploh lahko imel učinek.