KŠOC je v petek, 15. marca, v Ljubljano odpeljal avtobus srednješolcev, študentov in drugih mladih, ki smo se na Kongresnem trgu zbrali, da bi zahtevali podnebno pravičnost. Podnebni štrajk že prinaša prve korake na poti k rezultatom. Poleg teh pa je sprožil tudi kar nekaj odzivov vseh, ki so se čutili poklicane pokomentirati dogajanje.
Vir slike: Mladi za podnebno pravičnost
15. marca so ob 10:00 celjski dijaki protestno zapustili šolske klopi in se odpravili v Ljubljano na podnebni štrajk. Z veseljem smo poskrbeli za logistično organizacijo avtobusnega prevoza, saj smo tudi sami začutili, da moramo kot študentski klub, ki skrbi za udejstvovanje mladih, prispevati tudi tukaj. Naša (so)iniciativa se je izkazala za uspešno, skupaj z mladimi iz cele Slovenije smo vzbudili dosti pozornosti, pa tudi prvi pogovori s predstavniki oblasti so že stekli.
Prvi koraki k nadaljnjemu razvoju podnebne pravičnosti
Platforma, imenovana “Mladi za podnebno pravičnost” poziva k izboljšanju stanja okoljske politike v smer trajnostnega razvoja in skrbi za bolj stabilno podnebje. Ne gre le za enostavno “špricanje” šole, kot so ugotavljali nekateri, ampak za resen poziv z načrtom in konkretnimi predlogi ciljev novih sistemskih rešitev.
Predstavnike organizacije je predsednik vlade že povabil na sprejem in razpravo. S Šarcem, ki se mu je pridružil tudi Zajec, kandidat za ministra na Ministrstvu za okolje, smo razpravljali, kaj pristojni organi že delajo na tem področju. Zagotovila sta nam, da se ukrepi že aktivno izvajajo. Na opozorilo, da bi slednje morali izvajati bolj resno, so se dogovorili, da ostanejo v stiku ter odprti za predloge MZPP. Dr. Židan (predsednik DZ) je opozoril, da načrtov za reševanje okoljske krize še ni in predlagal javni posvet v DZ RS.
“Mladi lahko razmišljate o tem, ker nimate resnih obveznosti”
… in podobno smo slišali oziroma predvsem brali na družbenih omrežjih, forumih, komentarjih spletnih časopisov, portalov in podobnih medijev. Kar je dobro, je dejstvo, da smo očitno vzbudili pozornost. In strinjamo se, da mladi morda res (še) nimamo teh “resnih” skrbi, kot so “nahraniti družino, poskrbeti za streho nad glavo in za ostarele starše” iz dneva v dan, meseca v mesec. Morda pa imamo ravno zato več časa, energije in misli, ki jih lahko posvetimo okoljski in drugim tematikam, ki bodo dolgoročno vplivale na našo prihodnost.
Za okoljsko stabilnost, lepšo prihodnost ter kakovostno življenje prihodnjih generacij se bomo borili še naprej. Kdo pa, če ne mi?