Družba je očitno že tik pred vrhom dramatičnega trikotnika produktivnosti, saj se način postindustrijskega poslovanja spreminja v informacijskega. Ali rečeno drugače, namesto proizvodnje dobrin imamo danes v večini proizvodnjo oziroma bolje rečeno: upravljanje z informacijami. Torej od fizičnega dela, ki ga v čedalje večji meri prevzemajo bolj ali manj pametni roboti, se je vloga človeške delovne sile premaknila k misleni.
Se tudi tebi zdi, da ves čas kar nekam norimo, da nič ne opravimo do konca in v miru in da linija najmanjšega odpora namesto izgovor za počitek postaja izgovor za še več dela? Ne zdi se le tebi. Dropbox (2019) je opravil raziskavo med ameriškimi miselnimi delavci (orig. “knowledge workers”), v kateri so ugotovili, da bi več kot polovica vprašanih tempo upočasnila zavoljo tega, da bi svoje delo opravili dobro.
Merjenje produktivnosti, ki temelji na proizvajalnem procesu, za miselno delo ni primerno
Tekma med tovarnami je bila enostavna. Izmerili so vire (material, delo, energente, čas …) ter koliko izdelkov lahko iz teh virov naredijo. Krajši ko je bil čas in več kot je bilo izdelkov ter manj kot so ob tem porabili virov (seveda je najboljši vir, ki ga lahko izkoristijo do onemoglosti, človeško delo) in tako dobili informacijo o produktivnosti.
Kako pa naj izmerimo delo, ki temelji na upravljanju z informacijami? Kako lahko ugotovimo, koliko je vreden nek kreativni proces ali ideja? Kako lahko ovrednotimo delo programerja? Če torej napiše več vrstic kode v krajšem času, je bolj uspešen? Kaj pa če koda nima nobeneg učinka? Vse to se sprašujejo sodobni menedžerji, direktorji in lastniki podjetij. Kako dobiti od ljudi čim več in kako sploh vedeti, da so res za svoj denar iztržili maksimum?
Seveda to ni merljivo. Vsaj ne na način, kot je bilo v industrijski družbi. Žal pa odločevalci v podjetjih še vedno skušajo ta model aplicirati na novodobna delovna mesta, ki ljudi z znanji in veščinami stisnejo v kot, ukalupijo v sistem, kjer naj bi delovali kot za tekočim trakom. Kar, kot opozarjajo mnogi, nima ravno smisla. Kot komentira direktor Dropboxa Drew Houston: “Ljudi najemamo zavoljo njihove pameti in jim potem ne omogočimo razmišljati.”
Vsaka sprememba rabi svoj čas, le začeti moramo z njo
Dragi kolegi, drage kolegice, prišel je torej čas, da ubijemo Sizife v sebi, pričnemo ceniti svojo izobrazbo, si privoščimo upočasniti tempo in pričnemo stvari namesto hitro in “veliko” delati v miru in kakovostno. Ali kot bi lahko rekli bolj učeno: čas je za padec neoliberalističnega režima hiperprodukcije, ki naj ga zamenja trajnostno naravnan razvoj politike ekonomije (in družbe).
Seveda je problem veliko bolj kompleksen, kot ga prikazuje ta naš kratek prispevek, a vsak korak v smer zaenkrat še precej oddaljenega cilja šteje. In kot študentje prav lahko naredimo enega prvih.
コメント