Kje so pravi deci, ki znajo pošraufat avto in zamenjat varovalko? - kričijo novodobne feministke. Kje pa prave ženske, ki so vedno urejene in dragega vsak dan po napornem delovniku pričakajo z okusnim obrokom? - pa jim ne ostajajo dolžni moški. Hja, takole imamo. Zadeve se spreminjajo, svet se vrti, mi pa sledimo, kolikor vemo in znamo in se borimo s svojimi arhetipskimi vlogami, vezanimi na spol.
Nekoč se je točno vedelo: moški na polje, ženska v kuhinjo. Ali če gremo še malo bolj nazaj … moški na lov, ženska nabirat zeli. Kaj pa danes? A sploh še vemo, komu pritiče katero delo?
Sodoben koncept enakopravnosti je dvorezen meč. Vloge žensk in moških niso več strogo deljene in meje so toliko zabrisane, da mnoge predstavnice nežnejšega spola izpadejo kot tiranske možače, med tem ko svoje slabše polovice imenujejo za neodgovorne mehkužneže.
Že res, da je nekoč moški bil tisti, ki je prinesel hrano na mizo ter streho nad glavo, ženska pa je skrbela za dom. Danes pa smo v situaciji, ko je težko, če prvega ne počneta oba. In tako se dostikrat zgodi, da kar naenkrat gospa počne prav vse - od kuhe, skrbi za mulce, pospravljanja, prinašanja prihodka, do organizacije družinskih počitnic ter rojstnodnevnih zabav. Še huje, kmalu ugotovi, da itak vse to zna le ona in da ne more nobenega dela prepustiti komu drugemu, na kogar bi se lahko zanesla, da bi vse naredil tako popolno kot ona (seveda ima pri tem najbolj v mislih moža in pritrdi znani slovenski antropologinji, ki pravi, da v Sloveniji vzgajamo le še mamine sinčke).
Enostavno prevzame težo celega odnosa v celoti na svoja ramena in se pri tem ne zna ustaviti, da bi se vprašala, če ji je to sploh treba. Ker je nekoč že bila zapuščena. Zavržena. Ker mora znati stvari - kaj pa če kmalu zopet ostanejo sama! Na koncu vse skupaj pride tako daleč, da ne more prav ničesar več dovoliti opraviti partnerju in na drugi strani pušča "nebogljenega" moškega, ki odprtih ust strmi in se ob prvem znaku nevihte raje umakne.
Kdo bi mu pa zameril? Da ni hujšega kot furjasta ženska, vemo že od srednjega veka! Da ji bo enkrat odpelo, pa je tudi jasno, če tako pretirava z vsemi neodložljivo nujnimi opravili.
In kaj se ob vsem tem dogaja moškim? Enako kot njihove boljše polovice izgubljajo živce zaradi preobilice dela, se sami znajdejo v frustraciji občutka nekoristnosti. Njihov fotr je imel zadnjo besedo pri kosilu. Vedno je zamenjal žarnico in če je bilo treba nesti nekaj težkega, je mama počakala, da si je vzel pet minut, dni ali tednov. Sedaj pa za sekundo ne posvečajo pozornosti dnevnim naročilom, ki se kar vrstijo in babnce že vse opravijo same. Ali si pokličejo koga, ki zrihta. Mogoče kar tisto samsko kolegico, ki je sumljivo visoka in hodi na cross fit.
Sodobni moški je zmeden prav tako kot sodobna ženska. Kaj naj sedaj? Sesam? Pomijem posodo? Skuham kosilo? In vse to opravi … a kaj ko vedno dobi pod nos, da nekaj ni bilo po njenih standardih. In se umakne. Naslednje jutro gre na delo, s prijatelji na pijačo in pozno domov, da se izogne konfliktu. Morda si najde tudi kakšno družbo ženske, ki si bolj drzne biti ženska.
In tako v vlogi pravega dedca potolaži svoj ego. Čeprav ta ni niti približno tako velik kot tisti, ki ga poseduje (ali ego poseduje njo?) njegova uspešna in vsemogočna enakopravna žena, ga še vedno ima. In v njem je poleg tega shranjeno tisto ostro šilo ostankov patriarhata, ki ob vsakem trenutku občutka, da ni dovolj dober, kljuva in kljuva.
Kar vprašajte tiste, ki jim ni preveč nerodno, da bi se o tem pogovarjali. Seveda jim gre na živce, ko ne morejo biti pravi deci - prav tako kot gre ženskam, da morajo vse opraviti same. In ja, če bi se lahko kdaj odkrito pogledali v oči in izrazili svoje občutke, bi kmalu ugotovili, da je zelo enostavno; vsak naj počne, kar ga veseli, tista tečna opravila, ki jih je pač treba postoriti, pa opravita skupaj ali si jih razdelita glede na zmožnosti vsakega od partnerjev. In tako živita srečno do konca svojih dni kot zrela odrasla človeka.
Čeprav je ta tekst napisan malce šaljivo, moramo vedeti, da se s takšnimi situacijami srečujemo vsak dan. In da so v resnici najbolj zabavne prav tiste “scene”, v katerih se prepoznamo. ;)
Besedilo je kolumna, kar pomeni, da gre za mnenje, temelječe na vsakdanjih opažanjih. Super pa je, da je tema zelo diskutabilna in zato primerna predvsem za študente in druge intelektualce. Podeli prispevek med prijatelje in odpri zanimivo debato!