Ali doma res delamo več? Koliko razumemo snov, podano preko e-učilnice? Zakaj nimamo več videopouka? Kako odzivni so učitelji? In kako celodnevno strmenje v zaslon vpliva na počutje naših oči? Vse to so odgovarjali otroci in mladi, vključeni v izobraževanje na daljavo, v katerem smo se znašli zaradi ukrepov omejevanja širjenja virusa.
Vir slike: Unsplash
UNICEF in MIZŠ sta s partnerji pridobila mnenja o tem, kakšne izzive prinaša učenje na daljavo. Ugotovitve dajejo vpogled v primanjkljaje učenja od doma, ki jih občutijo otroci in mladi. Če tehnološki navdušenci po dobrem mesecu pedagoškega dela, popolnoma obrnjenega na glavo, še vedno menijo, da gre za priložnost, so sedaj svoje mnenje končno izrazili tudi tisti, katerim bi (poleg izvajalcem pedagoško-izobraževalnega procesa) morali prisluhniti najbolj.
Otroci in mladi zaskrbljeni nad učinkom šolanja na daljavo
Znanje, ki ga otroci prejemajo v šoli se ne zdi enako kakovostno temu, ki ga prejemajo na dom preko nepreizkušenih in nepoznanih orodij. Čeprav so se do sedaj mnogi že privadili novemu načinu dela, imajo občutek, da za šolske obveznosti delajo več kot bi v šoli. Še posebej primanjkljaj občutijo tisti, ki potrebujejo specialne pedagoge, saj telefonski pogovori, videokonference in elektronska sporočila ne morejo nadomestiti osebnega stika.
Kako bo potekalo ocenjevanje, če je snov sedaj predana manj kakovostno kot sicer? Otroci in mladi opažajo, da se različno angažirajo tudi profesorji. Nekateri snov le zabeležijo na papir, ki ga pošljejo, razlago pa morajo učenci najti sami ali jim pri tem pomagati starši. Slednji niso usposobljeni učitelji, kar je še posebej problematično pri srednješolski snovi, ki presega znanje mnogih med njimi. Oprema (nekateri kar pričakujejo, da imajo vse družine doma računalnike in tiskalnike) je prav tako velik izziv materialno prikrajšanih. Mnoge skrbi tudi, da se bodo razlike med učenci se bodo pri šolanju na daljavo poglobile.
Skrbi mladih so izrazili tudi strokovnjaki na področju socialnega dela in pravic otrok
Skrb o pridobljeni ravni znanja ni edina. Še bolj je pereča diskriminacija tistih, ki jim je že prej učenje šlo težje ter otrok, ki potrebujejo stalno učno pomoč in je drugje kot v razredu ne morejo dobiti. Tega se učitelji še predobro zavedajo, situacija pa je enako frustrirajoča za obe strani. Opozarjajo tudi na tiste, ki jim je šola predstavljala pobeg od nevarnega ali drugače neprimernega domačega bivalnega okolja. Nanje se, sploh če bomo s šolanjem na daljavo še nadaljevali, nikakor ne sme pozabiti! Več o rezultatih raziskave.
Comentarios