Lahko strpnost premaga razdvojenost?

Vsaka družbena dualnost odpira priložnosti za netoleranco. Pa ne kakšno prehransko, ki je trenutno popularna, temveč medčloveško, ki obstaja, že odkar pomni sodobna družba. Trenutno aktualen razkorak med cepljenimi in cepljenimi je en tak primer.


Vir slike: Unsplash


Kdo bi rekel, da bo takšna situacija možna v razvitem svetu v 21. stoletju, ko imamo vsi na dosegu informacije - no morda pa je problem prav to, ker nas z informacijami “zasipajo”, mi se pa ne znajdemo ravno pri odbiranju zrnja od plev. Čeprav je morda bistveno vprašanje tukaj, ali zmoremo v tem sodobnem tempu malo zmernosti pri obsojanju “druge strani”, ne glede na to, na kateri smo sami.


(Ta zapis se ne osredotoča na to, kakšna so cepiva in ali se cepiti ali ne. Propagande za in proti imamo ogromno povsod okrog nas in v tem prispevku ni bistvo opredeliti se za eno ali drugo. To lahko odgovorno in zrelo storijo le tisti, ki so za to dovolj strokovno podkovani.)


Gre le za to, če smo sposobni sprejeti preudarno odločitev zase in ostati strpni do drugih, ki se ravnajo po svojem lastnem preudarku. Kdo ima prav in kako ravnati, da bomo sčasoma vsaj malce dolgoročneje rešili vprašanje “normalnega življenja”, bo verjetno lahko pokazal samo čas. Do takrat bomo pa imeli družbena omrežja in druge množične promocijske kanale splošnega družbenega komuniciranja ter ostale vire informacij na dosegu roke. Nekateri bodo v naš miselni prostor vrtali manj, drugi več. Seveda tudi pogojeno s tem, katerim smo bolj naklonjeni.


Medtem ko bo tiste, ki vedno zaupajo, mirno v sen zazibal občutek varnosti, bo druge, skeptične, stalno pekel dvom, da niso kje “usekali mimo”. Verjetno so takšni tako na eni in na drugi strani bariere, ki jo ustvarjajo cepilni potni listi. In verjetno so tudi tisti vmes. Kot na primer pri veganih in ne-veganih. Ali pa recimo tehnikih in humanistih. Tistih, ki sledijo sistemu in tistih, ki se mu upirajo.


Ko potegnemo črto, se nam vedno ponavlja eno in isto. Razdvojenost v družbi, ki je tem bolj pereča, čim bolj se razlike med posamezniki večajo “tehnično” - torej čim bolj se zapleta navadno, vsakdanje življenje posameznika, ki je že tako ves čas malce z živci na robu, večja je možnost, da bo vrgel kamen v sočloveka. Četudi ni brez greha, kot bi naj narekoval citat iz Biblije.


Pa smo pripravljeni tisto sekundo, ko se sklonimo in dlan objame neenakomerno oblikovan trd predmet, da bi ga zalučali, samo pomisliti, kaj bomo s tem dosegli? Kajti odgovor bo verjetno: “Nič kaj koristnega.” Zato je morda smiselno ohraniti strpnost in mirno kri. Preudarnost. Odprte oči. Predvsem pa odprte dlani in srca. Si pomagati, stati ob strani v stiskah, ki so za nekatere že danes tako globoke, da ne vedo, kako bodo zmogli. Kaj pa če je prav človečnost tista, ki nam bo malce olajšala pot skozi vse, kar nas, kot napovedujejo trendi medijskega diskurza, še čaka.