Medijsko spodbujanje strahu je resnična stvar

Tržno naravnani mediji že od vselej iščejo vsebine, ki bi bile najbolj zanimive za čim širšo publiko ter pritegnile čim več zanimanja. Odziv ljudi na novice, ki vzbudijo močna čustva, po možnosti negativna, je večji kot pri objavi objektivno in umirjeno predstavljenih vsebin, pri katerih je potrebno razmisliti in si ustvariti lastno mnenje. Strah je eno izmed najučinkovitejših čustev, ki hitro doseže množice in jih pritegne v svoj vrtinec…

Vir slike: Unsplash, avtor: Keenan Constance

Medijsko spodbujanje strahu je seveda resnično. To je jasno tako nam študentom, kot tudi vrabčkom na veji. Pa vendar se radi prepustimo evforiji, ki se vrti po družbenih omrežjih, morda se ji celo pridružimo s svojimi lastnimi vsebinami, da slučajno ne bi bili v zaostanku. In da bi všečkali tudi naše objave, seveda.

Kampanje strahu so nekaj vsakdanjega

Pozornost. Manipulacija. Zavajanje. Vse to so standardni prijemi za oblikovanje vesti v novičarskih, rumenih in političnih medijih. (Verjetno se najdejo še kakšni.) Razlog je preprost. V poplavi informacij najbolj izstopijo tiste, ki so najbolj kričeče. Najbolj spektakularne. Najbolj grozeče. Takoj nam ponudijo mnenje, ki se ga enostavno moramo okleniti, kot da je dejstvo, saj bomo sicer ogroženi ali pa bomo zamudili kaj nadvse pomembnega.

“If it bleeds, it leads,” ugotavljajo tudi psihologi. Medijska ustrahovalna manipulacija pa ni le zavajajoča, lahko tudi negativno vpliva na posameznikovo duševno zdravje. Raziskave so namreč pokazale, da ljudje, ki so bolj izpostavljeni medijem, v večji meri verjamejo v porast nasilja, imajo občutek, da so soseske in skupnosti nevarne, se jim zdi, da imajo večjo možnost, da postanejo žrtve in v splošnem svet dojemajo kot bolj nevaren (Serani, 2011).

Sodobni komunikacijski kanali stanje le še poslabšujejo

Včasih smo spektakel krvi in solz opažali predvsem pri televizijskih poročilih - enkrat dnevno ob isti uri. Mnogi so se zato odločili, da televizije raje ne bodo gledali in jo zamenjali s kakovostnim časopisjem in radijskimi oddajami. Danes se na spletu praktično ne moremo izogniti poplavi objav na temo virusa korona. Pa naj bodo te usmerjene za ali proti propagandi strahu.

Ne le mediji, ki sistematično objavljajo zastrašujoče novice, izpostavljajo podatke, ki ljudem dajejo občutek ogroženosti in zanemarjajo tiste, ki bi ustvarili realnejšo sliko, tudi posamezniki so na spletnih platformah, kot so družbena omrežja, ustvarjalci vsebin. Mnogi v dobri veri in prepričani v svoj prav dodatno spodbujajo poplavo istih negativnih informacij.

Ultimativna posledica vzpostavljanja družbe strahu je utrjevanje pozicije moči tistih, ki strah povzročajo. Najlažje je namreč obvladati nekoga, ki je prestrašen. Nekoga, ki v dnevni naglici res ne uspe premisliti in preveriti vseh virov informacij in se oprime najbolj spektakularnega, kajti ravno ta se mu ali ji je vtisnil v spomin. In že teče po zalogo moke, mleka in sladkorja, da družina med karanteno ne bo lačna. Čeprav po karanteni praktično ni potrebe.

Lahko potem vse, kar izgleda strašno, kar zanemarimo?

Seveda ne. Zavedati se moramo tudi pregovora, da kjer je dim, je običajno tudi ogenj. Kadar večina medijev poroča o eni tematiki, je ta verjetno že vredna pozornosti. Najbolje je, da si v takšnih primerih vzamemo čas, skušamo najti mnenja strokovnjakov ter zberemo čim več dejstev z obravnavanega področja. Na podlagi več različnih gledišč pa si na koncu ustvarimo svojega. Le tako bomo lahko najbolje predvideli, kakšna je resnična nevarnost za nas in kako se lahko nanjo najbolje pripravimo.

Če iščete relevanten vir informacij za aktualen primer povečanja virusnih obolenj, je formalno pri nas za oskrbovanje z informacijami zadolžen NIJZ.

Mariborska cesta 2

3000 Celje

Slovenija

  • White Facebook Icon
  • White YouTube Icon
  • White Instagram Icon
Piši nam

© 2017 by Matic Gabriel & Tadej Perčič