Študij je super, dokler ne pridejo izpiti. Druženje v študijskih klopeh in izven njih izgubi ves čar, ko se začne guljenje knjižničnega stola, domačega kavča, včasih celo postelje. Trpljenje, s katerim nam grozijo že od prvega oktobra, se pričenja in tisti, ki nam je uspelo izpolniti obveznosti za prijavo na izpit, že veselo gnjavimo sošolce za izmenjavo zapiskov. Ko že ravno omenjamo … ste slučajno tudi vi opazili, da jih je včasih prav neverjetno težko dobiti?
Vir slike: Unsplash, avtor: Siora Photography
Ljudje radi odlašamo … študenti nismo izjema
A’ smo al’ nismo? Seveda bi po toliko časa že lahko bili. Sploh v bolonjskem sistemu, kjer je (baje) itak treba delati sproti, so kontaktne ure s profesorji obvezne in bi večino znanja morali usvojiti že v študijskih klopeh. Zakaj se potem “gulimo” doma? Hja, roko na srce, če se morajo osnovnošolci doma aktivno udejstvovati več kot dve uri dnevno (ZASSS), morda tudi nam pripada še nekaj obveznosti. Res pa je, da se te brez sprotnega dela nakopičijo in nas potem pred izpiti malo zgrabi panika.
Ampak čisto brez potrebe. No, seveda, tisti, ki potrebujete adrenalin “zadnjega trenutka”, si ga kar privoščite. Sigurno boste hitro uravnovesili posledice pozitivnega stresa, ki vas bo prignal do uspeha. Kaj pa tisti, ki jih panika bolj ohromi kot aktivira? Morda poskusite čisto razumsko premagati očitajočega črvička, ki kar naprej sprašuje: “Zakaj se nisi lotil-a prej?” Ljudje smo pač taki. Stvari, ki so nam manj prijetne, odlagamo. Če le imamo kakšen drug, vsaj malo manj neprijeten opravek, ga bomo z veseljem izkoristili in tisto, kar se nam res ne da, odložili. Tako pač delujemo, lenoba bi naj bila celo navdih evolucije in napredka, pravijo eni. Tako da nič hudega, bomo že nadoknadili. Samo brez panike!
Konkurenti ali kolegi?
Ali se nam samo zdi ali med študenti čedalje večkrat opazimo tekmo po logiki prostega trga? Konkurenčnost je bistvo študija. Ne le, da imamo mi desetke - bog ne daj, da bi jih imeli drugi! In tako skrivamo informacije in se učimo uspešnega poslovnega delovanja že v študijskih letih. Precej dobro nam gre.
No, ampak včasih se najdejo tudi tisti, ki rečejo: “Ok, dajmo si sedaj razdeliti to obvezno gradivo, narediti zapiske in si jih izmenjati.” Študentska solidarnost in sodelovanje pa sta dandanes bolj izjema kot pravilo. In paradoks vsega skupaj je, da bomo nekoč morali delati v nekih skupinah, ki bodo morale dosegati skupne rezultate. In v teh skupinah bodo eni držali gor vse, samo da bi prišli do cilja, medtem ko bodo drugi na ramenih kolegov segali po višjih pozicijah v organizacijski strukturi.
Človeška kultura je precej individualna zadeva, ki se gradi vse življenje. In vprašanje za vsakega posameznika je, kakšno bo gojil. Bo en tistih študentov, ki sili na vrh, ki ga itak ne bo dosegel, ker bo vedno nekdo ali nekaj boljše? Ali bo raje en tistih, ki jih bolj zanima povezanost, sodelovanje in družbena aktivnost ter doseganje dobrih skupnih rezultatov?