Se javi kdo, ki še ni opazil stopniščne arhitekturne instalacije pri križišču Stanetove in Cankarjeve v Celju? Verjetno ga ni junaka, ki se ne bi vsaj obregnil ob stvaritev dijakov Srednje šole za gradbeništvo in varovanje okolja ŠCC.
Koliko pa je takih, ki ste se dejansko vprašali, kaj naj bi to pomenilo? Se je naša (malo)meščanska kultura že privadila temu, da umetniško delo gledamo kot zgodbo, sporočilo umetnika vsakemu izmed nas? No vsi tisti, ki vas to zanima, boste dobili odgovor, če boste nadaljevali z branjem …
Visoko vidim več (dalje in bolje)
Skupina dijakov je v letu 145. obletnice rojstva in 60. obletnice smrti našega velikega arhitekta Plečnika pod vodstvom Tanje Barle Celjanom za celjski praznik podarila posebno darilo. Gre za stopnišče, postavljeno na Stanetovi ulici, na katerega se lahko povzpnete in si mesto ogledate z drugega, višjega zornega kota.
Lesena instalacija v obliki stopnišča, pomenljivo imenovana “Visoko vidim več (dalje in bolje)”, mimoidoče vabi, da se s svojim mestom povežejo na novem nivoju. Pogled na vedute, ki sega po vsej Stanetovi do Glavnega trga, nadgrajuje bližnje srečanje z Ljudsko posojilnico v Celju, Plečnikovo stvaritvijo, zgrajeno med letoma 1928 in 1929.
Glaven oblikovni element instalacije je t. i. baluster, specifično oblikovan stebriček, ki se ga je Plečnik veliko posluževal pri svojih projektih, zastopan pa je tudi na fasadi prej omenjene Ljudske posojilnice, ob kateri je leseno stopnišče postavljeno. Dijaki so ta element uporabili v vrtljivi obliki na vseh stranicah lesenega stopnišča - z uporabo lesa kot glavnega konstrukcijksega materiala pa so želeli meščane spomniti na kmečko življenje in lesene balkonske ograje avtohtone podeželske arhitekture.
Sedaj veš več (dalje in bolje)
Takšna kulturno-umetniška “darila” meščanom Celja postajajo čedalje bolj pogosta in aktualna. Čeprav jih včasih morda ne razumemo takoj ali nas najprej čudijo, pa si morda lahko vzamemo trenutek in se vprašamo, kaj so nam želeli ustvarjalci z njimi povedati. Kajti prav mogoče nas le opozarjajo na veličino našega neposrednega življenjskega okolja in nas ustavljajo, da si vzamemo trenutek, se povežemo s svojim mestom in se skozi njegovo občudovanje zopet počutimo - doma.
