Obljubili smo vam že, da bomo še rekli kakšno na temo samopodobe. Zadnjič smo pojasnili, kako nas lahko spodnese nerealno previsoka, mnogi pa veliko bolje poznamo škodljivost prenizke. Zato si danes oglejmo enega njenih povzročiteljev, imenovanega prevaranstki sindrom. Od kje pridejo ti negativni občutki ter kako jih premagati oz. obrniti v svoj prid?
Prevarantski sindrom
Tako bi dobesedno prevedli psihološki pojav, ki ga v originalu imenujemo “Impostor Syndrom”. Sindrom opisuje ponavljajoče se občutke, da smo nezaslužni, nevredni, nedorasli nalogam, ki jih imamo. Povzroča nelagodje v smislu: “Joj, ne bom zmogel, kaj se sploh silim,” ali pa, ko nekaj že opravimo, in to uspešno: “Pa sem res vse to znal? Oceno so mi itak podarili, saj sem sicer preslab za tak uspeh …”
Znano? Seveda; baje nas vsaj enkrat v življenju ta občutek doživi kar 70 %, najpogosteje pa ga občutijo tisti, ki se najbolj ženejo (in to običajno tudi uspešno). Razlogi za takšno počutje so različni, izhajajo pa iz naše lastne samopodobe. Pravijo, da so večinoma odvisni od osebnostnih potez in pogojevanja okolice.
Ljudje, ki so bolj osredotočeni nase in intenzivneje čustvujejo, so mu podvrženi bolj od drugih. Seveda pa je na samopodobo v zgodnji fazi razvoja najbolj vplival najožji socialni krog. Tisti, od katerih so vedno pričakovali več in jim na različne načine dajali vedeti, da pa res niso dali vsega od sebe, hitro tudi v sebi razvijejo takšno samo-kritiko. Pokaže se v perfekcionizmu, deloholizmu, lastnem podcenjevanju, strahu pred neuspehom in zanikanju zaslug. To lahko dolgoročno privede do negativnega odnosa do življenja ter nalog in izzivov, ki jih to prinaša. Povečuje naš stresni odziv na sprožitelje takšnih občutkov ter vse, kar stres zoprnega prinese s sabo ...
Kaj storiti, da vpliv prevaranstkega sindroma omilimo oziroma ga obrnemo v svoj prid?
Najprej ga moramo prepoznati in analizirati. Od kje pride, zakaj ga občutimo, kdaj ga občutimo in kako nanj reagiramo. Če ga bomo zasačili, kako se nam hoče počasi prikrasti v zavest in kljuvati ter praskati po naši samopodbi, ga bomo lažje osmislili in mu postavili proti-argumente. Realno zanaliziramo, koliko truda smo vložili npr. v učenje, kakšen del snovi smo utrdili, na katere načine smo to preverili ... in s tem ublažimo nemir ob slabem občutku.
Lahko pa nam tudi koristi - ob njem bomo morda bolj pozorni na priložnosti za izboljšave in tako dosegli še več. Recimo med izpiti, pa tudi zaključnimi testi, maturo itd., nas bo spodbudil, da premislimo, katere snovi še nismo dovolj utrdili. Le ne smemo mu dovoliti, da pride z nami v predavalnico oziroma učilnico. Takrat ga raje pustimo doma. Še posebej omejeno gibanje pa naj ima, ko dobimo dober rezultat. V praksi to pomeni naslednje: ko v elektronskem indeksu zagledamo visoko oceno in pomislimo: “Smo pa res imeli srečo!” to misel takoj nadomestimo z drugo: “Bravo jaz! Moj trud se je resnično obrestoval, juhu!” in tako že naredimo prvi korak k bolj realni samopodobi ... in dobremu počutju. :)