To je eno glavnih sporočil ekipe Misija človek, ki že od leta 2017 deluje, se razvija in raste na pobudo Kristjana Vebra s podporo ožje ekipe, čedalje večjega števila mladih prostovoljcev, Gimnazije Celje - Center, Celjskega mladinskega centra in drugih sodelujočih. Vabimo vas, da si v nadaljevanju preberete, kaj vse so nam o solidarnostnih in dobrodelnih akcijah, motivaciji in tudi o izzivih, ki jih ob tem z veseljem premagujejo, zaupali mladi prostovoljci Kristjan, Ana in Kaja.
Vir fotografije: Misija človek
Kje se je začela vaša pot prostovoljstva? Obstaja kakšen poseben dogodek, izkušnja, morda vzornik, ki vas je spodbudil, da se odločite za projekt?
Kristjan: V bistvu se je moja pot začela leta 2017, ko sem spontano prišel na idejo, da bi priredili dobrodelno akcijo za Varno hišo Palčica. Ne vem, kdo me je spodbudil, da se je pojavila ta želja. Menim, da so osebe, ki so oziroma so bile v mojem življenju, sooblikovale to željo. To je najverjetneje razlog, da je vsak, ki mi oz. mi je ogromno pomenil pustil svoj košček sebe v meni. In je to vzpodbudilo to akcijo. Ogromna zahvala gre tudi Gimnaziji Celje - Center za njihovo podporo na samem začetku in še zdaj, pa tudi Celjskemu mladinskemu centru za pomoč od lanskega leta naprej.
Ana: Predvsem me kot članico ekipe Misija človek motivira naš vodja Kristjan, ki nam vedno daje občutek, da je biti dobrodelen zgolj privilegij, in ne obveznost. Veliko število aktivnosti smo si zadali, ker verjamemo, da je pomoč potrebna na mnogih področjih in želimo pomagati vsem.
Hvala vama, sedaj smo malo "obdelali", kaj je bil vzrok oz. povod. Dejstvo pa je, da je pri takšnih projektih potrebna vztrajnost, morda tudi podpora formalnih že vzpostavljenih organizacij ... menite, da ste imeli dobre pogoje za izvedbo? In kaj je bistveno, kar vas spodbuja, da nadaljujete?
Kristjan: Definitivno je bilo okolje spodbujevalno. Kar nas res izredno veseli, sploh podpora GCCja in MCCja je res izjemna. Njihova ažurnost in pripravljenost spodbujati mlade na področju aktivne participacije v zaznavanju problematike družbe je ključna, da danes stojimo tu, ko smo.
Kaja: Na kratko, že samo možnost, da lahko pomagam. Sama se še nikoli nisem znašla v kakšni hudi življenjski stiski. Tega se zavedam in sem za to tudi hvaležna. S tem pa se zavedam tudi tega, da sem v položaju, kjer imam možnost, da pomagam tistim, ki te sreče nimajo. Torej, če lahko pomagam, potem pomagam.
Oziroma, če vprašam še drugače, kaj je tisto, zaradi česar drugi prenehajo? Imate morda tudi kakšno spodbudno besedo zanje?
Kristjan: Velikokrat igra tu vlogo dejstvo, da širše družbeno okolje zatira neke ideje, kar je absolutno napačno. Konstruktivna kritika je vedno dobrodošla. Žaljenje in napadanje pa ne. Mladi smo, učimo se še, kar je čisto normalno. Seveda se tu in tam pojavi kakšen kiks oz. lapsus, ampak zavedati se je potrebno da smo vsi nekje začeli. Velikokrat dobimo očitke, da ne pomagamo skozi celotno leto. Res je. Pa ne zato, ker ne bi želeli, ampak preprosto zato ker še nismo dovolj kompetentni, da bi kvalitetno in kakovostno pomagali skozi celo leto. Učimo se še in to je čisto ok priznati, zato se na takšne očitke več ne odzovemo. Gremo po svoji poti naprej, počasi, ampak si upam trditi da z zelo lepimi ciljem.
Na celjskem spletnem portalu so zapisali, da ste si do naslednjega julija zastavili kar zajetno število dobrodelnih in solidarnostnih akcij. To je že pravi program. Kako načrtujete, da vse to zmorete?
Kristjan: V bistvu si tega vprašanja nikoli nismo postavljali, ker smo prišli do te točke, kjer zmoremo takšen projekt izpeljati.
"Vsako leto je več dejavnosti, stvari dodajamo/spreminjamo, do mere, v kateri smo kompetentni, da te stvari izvedemo. Smo pa kot ekipa zelo povezani, tako da si prilagodimo čas na način, da če je kaj nujnega, vedno naredi tisti, ki ima več časa. Res sem kot vodja ekipe izredno ponosen na svoje punce. Drznejo in upajo si sanjati, pomagati in spregovoriti svoje mnenje. To mi je pri njih v največji zgled."
Ana: Pri tem vztrajamo kot ekipa, in že to nam daje motivacijo, da ne odnehamo, saj se med sabo pri vsem spodbujamo. Prav tako vztrajamo zaradi zgodb tistih, ki jim je življenje zadalo različne udarce in čutimo željo, da jim življenje vsaj malo polepšamo.
Kaj vam gre pri delu najbolj na živce in se vam zdi, da bi moralo biti lažje (malo namigujem na birokracijo, ki se je kot, sicer uspešno rešen, problem izkazala tudi pri slovenski akciji zbiranja denarja za zelo drago zdravljenje dečka nekaj časa nazaj)?
Kristjan: Birokracija je najhujši del. Iskanje donatorjev, sestava medijskega plana objav, informiranje, različni dopisi, finančni plan … Te stvari vzamejo res največ časa, ampak je vse poplačano, ko vidimo, koliko se je zbralo. To je nekaj, kar nam ogromno pomeni in si rečemo: "Zato vztrajamo."
Vir fotografije: Misija človek
Vsi v ožji ekipi ste še zelo mladi in imate tudi šolske oz. študijske obveznosti, da ne govorim o prostočasnih aktivnostih … se kdaj zalotite, da gredo vaši prijatelji na kakšno zabavo (no, ne zdaj, ko ne smemo nikamor, ampak sicer), vi pa še vedno pred računalnikom koordinirate, organizirate in skrbite za izvedbo akcij še dolgo v noč? Kako se ob tem počutite?
Kristjan: Ja, se velikokrat zgodi, ampak sam, kot oseba dajem na prvo mesto, kar je res pomembno: pomoč drugim. Seveda je potrebno poskrbeti za svoje blagostanje, kar priznam, sem zelo srečen, da mi nič ne manjka, da lahko zato tako aktivno pomagam. V veliko čast mi je, če zamudim zabavo, na kateri bi bil tri ure, v teh treh urah pa doma napišem dopis za donatorje in donirajo hrano in sanitetni material. S tem lahko vsaj delno pomagamo nekaj družinam. S to mentaliteto nikdar ne pomislim, da mi je s težavo delati za projekt.
Kaja: Letos sem se dobrodelnemu projektu projektu priključila prvič, zato veliko izkušenj s tem pravzaprav še nimam. Zagotovo pa lahko rečem, da se ne počutim oškodovano, če mi dobrodelnost vzame del prostega časa, ker se zavedam, da delam nekaj dobrega.
Kaj pa motivacija drugih? Omenjen članek navaja več kot 100 prostovoljcev z GCC, verjetno pa je še dosti drugih. Kako vam uspeva pritegniti prostovoljce?
Kristjan: Menim, da spodbudno okolje in pa dejstvo, da damo mladi mladim vedeti, da lahko spreminjamo svet s skupnimi močmi na bolje. Gimnazija Celje - Center je poznana kot šola z največ duše in posluha do mladih. V to sem prepričan in si upam trditi, saj sem tudi jaz bil del naše čudovite srednje šole.
Vir fotografije: Misija človek
Za zaključek pa še eno bolj splošno vprašanje. Glede na čas, v katerem se nahajamo, je na mestu vprašanje človečnosti, humanosti. Mnogi pravijo, da nas tehnologija oddaljuje, namesto, da bi nas povezovala. Na primer tudi izobraževanje na daljavo je stvar, ki naj bi slabo vplivala na vzpostavljanje skupnostnih vrednot, pristnih osebnih stikov in razvoja družbenega čuta, ki se sicer gradi v razredih in predavalnicah. Po drugi strani pa zagovorniki digitalizacije pravijo, da prav tehnologija omogoča premagovanje meja razdalje in časa ter povezovanje zainteresiranih. Kaj vi menite o tem? Kaj bi sporočili ljudem, kako lahko naredimo kaj v smeri biti človek človeku?
Kristjan: Sodobna tehnologija in humanost sta pojma, ki v določenih primerih gresta fenomenalno skupaj, v določenih sta si pa popolnoma nasprotna. Definitivno pozitivno vpliva za spodbujanje pomoči drug drugemu, delitvi lepih misli, zaradi socialnih omrežji živijo akcije, projekti, da ljudje sploh vedo, da obstaja neko zbiranje za varne hiše oz. krizne centre. Res je, da je že vse to v časopisih oz. na televiziji, samo zavedati se je potrebno, da je šla naša civilizacija korak naprej in da se moramo prilagoditi temu, da več objav delimo na socialnih omrežjih, saj je največji delež pomoči ravno s Facebooka in Instagrama, kjer ljudje izvedo za projekt. Tega torej ne delamo z namenom pridobivanja ‘’lajkov’’ oz. naše prepoznavnosti. Delamo zato, ker želimo doprinesti širši družbi.
"Enkrat smo naleteli na očitek, da zakaj objavimo fotografijo, ko prinesemo stvari v varno hišo. Naj omenim, da so vse naše fotografije vedno narejene z vodstvom domov, da ljudje ne vidijo otrok, oseb, živali v stiski. Fotografije pa objavljamo zato, ker imajo ljudje, ki so darovali, pravico vedeti, kam so stvari darovali. Da vedo, da denarja nismo porabili za kaj drugega."
Kaja: Na vsakdanje odnose se mi sicer zdi, da tehnologija (predvsem imam v mislih socialna omrežja) velikokrat vpliva negativno, vendar pa se mi zdi, da pri dobrodelnosti pride do izraza predvsem bolj pozitivna plat tehnologije. S socialnimi omrežji je namreč omogočen dostop do širše skupine ljudi, posamezniki lažje pridejo do informacij o tem kje, kako in komu lahko pomagajo in prav zaradi te informiranosti, se mi zdi, da je dobrodelnosti dandanes več. Seveda kot vsaka stvar, ima tudi ta slabo plat; kadar se informacije o ljudeh, ki si ne želijo biti javno izpostavljeni, objavljajo po spletu. Vendar se mi v splošnem zdi, da je tehnologija, ko govorimo o dobrodelnosti, pozitivna stvar.
Aktivna participacija za skupino študentov in dijakov ni le termin iz humanistične literature, ampak nekaj, kar čutijo, živijo in izžarevajo tudi skozi vrstice, ki so nam jih zaupali. Kristjanu, Ani in Kaji se zahvaljujemo za njihov čas, ki so si ga vzeli kljub številnim obveznostim v okviru aktualne akcije zbiranja potrebščin za več humanitarnih organizacij. Kako in kaj lahko prispevate tudi sami, so podrobno opisali na svoji strani Facebook za Dobrodelni projekt: Misija človek.