100 klafter debel, 100 klafter visok je zid, ki ga je treba zgraditi, da bi prikrili pohujšanje v dolini šentflorjanski. Ta, ki so ga iz lesa zgradili dijaki ŠCC, pa je debel od petdeset do devetdeset centimertov in visok poltretji meter. Oba povezuje dejstvo, da je tisti izpred dobrih 100 let še vedno aktualen ...
Dijaki Srednje šole za gradbeništvo in varstvo okolja Šolskega centra Celje so ponovno ustvarili inštalacijo, katere meščani, ko jo srečamo na Savinjskem pobrežju, ne moremo brezbrižno obiti. Podobno kot lansko stopnišče na Stanetovi ulici nas tudi letošna arhitekturna stvaritev mladih graditeljev pod mentorstvom Tanje Barle spodbuja k temu, da pridemo bliže, malo pobrskamo, se pozanimamo in pogledamo, kaj je spet ta novost v našem “rajonu”. Radovednost je karta, na katero vedno uspešno igrajo in tudi tokrat jim je uspelo pritegniti pozornost mnogih. Vprašanje pa je, če res razumemo, kaj nam ta zid vsem sporoča.
Pomen šentflorjanskega zidu - nekoč in danes
Drama, ki jo je naš veliki predstavnik moderne zapisal v prvem desetletju prejšnjega stoletja, opisuje tipični lastnosti slovenskega naroda, lažno moralo in malomeščanskost. Očitno fiktivni zid naše književne umetnosti še vedno dobro stoji, saj ga nobeni od teh lastnosti še ni uspelo prerasti ali preskočiti. Zato tudi današnji, dobro viden zid, ki so ga postavili dijaki ŠCC, ne le obeležuje 100-letnico Cankarjevega rojstva, ampak tudi sporoča, da je skrajni čas, da šentflorjanski zid podremo, se nehamo slepiti in se osvobodimo "zaplankanosti".
Zato zid na levem bregu Savinje ni le to, ampak je tudi urbana omara. Če ga pogledamo od bližje, vidimo, da se v njem skriva zbirka Cankarjevih del. Poleg tega ga sestavljajo tudi stoli, ki jih iz zidu lahko poberemo, se nanje udobno namestimo in malo polistamo po kateri od zgodb enega izmed najbolj družbenokritičnih pisateljev in dramatikov naše zgodovine.
Simbolika inštalacije je, da si s tem, ko stole umaknemo, ne ustvarimo le odlične priložnosti za počitek, temveč tudi naredimo odprtino, lino, okno … simbolično predremo šentflorjanski zid in dušam, skritim za njim, pustimo prosto zadihati. Mnoge priučene čednosti slovenskega naroda, ki nam jih v glave vceplja naša kultura, tako zamenja preprostost, veselje do življenja in pristna povezanost med ljudmi, ki so si namesto, da bi se gledali postrani in navzdol, končno dovolili sprejeti drugačnost drugega in nenazadnje tudi samega sebe.
Konec koncev je pisana beseda tista, ki daje možganom snov za sanje, veselje, pa tudi ozaveščanje realnosti in kritično misel. Ustavimo se torej kak dan ob naši urbani omari in sedaj z malo starejšimi možgani odprimo katero od Cankarjevih del - morda pa nam z razbremenitevijo nuje domačega branja in bolj realnem pogledu na svet okrog nas le priraste k srcu.