Mladi nismo odporni na izgorelost

Zadnja leta veliko govorimo o izgorelosti. Iz delovnih mest je prešla v študijske klopi, pa tudi srednje- in celo osnovnošolske razrede. Kot pripravo na predavanje A. Bagole, ki nas čaka 8. aprila, je prav, da prej vsaj malo podebatiramo, kaj pravzaprav izgorelost sploh je in zakaj je o njej sploh potrebno toliko govoriti.

Vir slike: Unsplash

Izgorelost, ang. burnout, “je [...] stanje psihofizične in čustvene izčrpanosti, ki nastane po več letih izčrpavanja organizma. Izgorel človek pride do stanja močnega upada telesne energije, težko ohranja budnost in se ne more koncentrirati. Obenem se mu trga miselni tok, pozablja, je anksiozen, neodločen, motijo ga lahko že vsakdanji senzorni dražljaji. Tako pride do stanja, ko ni sposoben delati in opravljati vsakodnevnih opravil.”

(Košir, 2011 v Videmšek, 2019).


Izgorelost ne izbira glede na leta

O izgorelosti poročajo že pri otrocih in najstnikih. Najbolj so “na udaru” otroci pretirano ambicionznih staršev, ki jim enostavno ne dovolijo vdiha med novimi nalogami in disciplino. Otroci so lahko takšne vzorce “pridelali” tudi s svojimi lastnimi ambicijami, preobremenjenost pa se pokaže v depresivnosti, agresivnosti in tudi fizioloških posledicah (Youth Work Practice).


Nič čudnega, da se torej z izgorelostjo spoprijemamo tudi študenti. Nejasna prihodnost, številne obveznosti in stalna borba za konkurenčnost na trgu dela lahko marsikaterega mladega odraslega priženeta na rob. Tzeses (2020) poroča o izgorelosti, specifični za milenijsko generacijo, za katero je posebej značilna izpostavljenost digitalnim medijem. Ti podajajo številna sporočila, ki jih mladi odrasli (še) ne zmorejo “sprocesirati” na način, ki bi jim ob poplavi informacij in posledično razpršene pozornosti, omogočil ostati v trenutku in se osredotočiti nase.


Stopnje in značilnosti izgorelosti

Pšeničny (2006, v Videmšek, 2019) je proces izgorelosti razdelil v tri stopnje:

  1. Izčrpanost, ki se kaže v “deloholizmu, pretiranem čustvenem angažiranjo in utrujenosti”, lahko traja tudi dve desetletji.

  2. Naslednja faza je krajša, traja lahko le leto ali dve in prinese t. i. občutek “ujetosti” v življenje, v resnici pa gre samo za ujetost v lastne vzorce in nemoči iz njih se izvleči. Tudi menjava življenjskega ali delovnega okolja pri tem ne koristi, saj vzroki prihajajo iz posameznikove notranje obremenjenosti.

  3. Zadnja faza je t. i. “sindrom adrenalne izgorelosti”, ki je “zadnja faza pred adrenalnim zlomom". Čeprav se posameznik še vedno trudi ohranjati intenzivnost in aktivnost dela, se spremembam ne more več prilagajati. Prepoznamo jo po ”nihanju med deloholizmom in izčrpanostjo, ki ju spremlja občutek vse večje razvrednotenosti” (Golmajer Rajkovic, 2013, v Videmšek, 2019).

Posledice izgorelosti niso nedolžne

Najpomembnejši nauk, ki ga moramo ponest s sabo je ta, da bi se odločili za pozitivno transformacijo notranjih vzorcev v lastno dobro, preden nas pred dejstvo postavi izgorelost. Kajti posledice se lahko pokažejo v telesnem, psihološkem, čustvenem in vedenjskem nivoju.


O izgorelosti in lastni poti skoznjo nam bo v četrtek, 8. aprila 2021, zaupal tudi Aljoša Bagola. Preverite več in se prijavite čim prej, saj je število mest omejeno, udeležba pa brezplačna.