Varnost in zasebnost podatkov sta v zadnjem času pereči temi. Mnogi o tem razmišljamo, debatiramo, iščemo rešitve in ni nas malo, ki bi svoje digitalno življenje kar ugasnili. A vendar je to dandanes težko, četudi bi to bil edini način, da pridemo do popolne internetne varnosti. Zato raje preverimo, kakšni so drugi načini za povečanje varnosti osebnih podatkov na spletu.
Zadnjič smo malo pogledali, kako so lahko naši podatki koristni “legalno” in kako jih sami dajemo na voljo v zameno za brezplačne spletne, mobilne in druge novodobne storitve. Malce smo premislili tudi o tem, zakaj pride do zlorab in napovedali, da si tokrat ogledamo, kako jih potencialnim škodoželjnežem čim bolj otežiti.
Popolna varnost je utopija, vseeno pa jo prav sami lahko precej okrepimo
Razblinimo meglo kar na začetku - zlorab se ne da preprečiti popolnoma. Lahko se pa pred njimi zaščitimo na način, da otežimo dostopnost tistih svojih podatkov, katerih res nočemo deliti s splošno javnostjo ali še huje, z nekom, ki bi nas lahko izsiljeval.
Tehnologija se razvija vsak dan in enako kot se razvijajo varnostne sistemske rešitve, se razvijajo tudi načini, kako jih premagati. Oziroma obratno - za vsak nov vdor se najde rešitev varovanja, med tem pa se prav tako razvije že nova strategija za preboj skozi varnostno mrežo. Ampak že zdrava pamet nam pravi; če ima heker na voljo 100 virov podatkov, do katerih pride zlahka, zakaj bi se trudil z enim, ki je precej zavarovan? Potrudimo se torej, da bomo tudi sami postali prav tisti najbolj trd oreh in izkoristimo orodja oziroma prijeme, ki se jih kot uporabniki spletnih in mobilnih storitev lahko poslužimo sami.
Danes si bomo ogledali pet osnovnih. Seveda nam jih kot digitalni generaciji "trobijo" že skozi celo življenje. A jih kljub temu mnogi še vedno spregledajo. Ko pride do kakšne neprijetnosti pa se čudijo in jezijo, zakaj so jim ukradli številko kreditne ali pa kar celo spletno identiteto ...
Storimo naslednjih 5 korakov do večje varnosti lastnih podatkov na spletu
1. Zavedajmo se, da smo ves čas v nevarnosti. Tako kot nas pri hoji ob cesti lahko zbije avto (verjetno nas ne bo, ampak možnost obstaja), nas ob klikanju po spletnih straneh ali nalaganju aplikacij na telefon lahko “prestreže” kakšen zbiratelj e-naslovov, gesel, številk kreditnih kartic ali drugih osebnih podatkov, ki bi jih raje zadržali zase. Pa ne mislimo, da moramo biti paranoični. Samo vzemimo v obzir, da nič ni brezplačno in pametno izbirajmo, kaj in kako bomo delili s ponudniki takšnih storitev.
2. Gesla, gesla in še enkrat gesla. Jih radi shranjujete? Potem veste, da bo ob kraji vašega računalnika ali uporabniškega profila tat dobil čisto vse. Strinjamo se, ob takšnih količinah uporabniških računov res ni enostavno imeti vsega v glavi, ampak obstajajo pametna orodja za upravljanje gesel, zato se jih morda poslužimo. Pazimo, da pri najpomembnejših prijavah; bančništvo, glavni osebni ali poslovni e-nabiralnik, “master” geslo za računalnik ali telefon … poskrbimo za raznolika in neenostavna gesla. Dobro je, da jih tudi pogosto zamenjamo. Nekateri ponudniki programske opreme v poslovne pakete to že kar vključijo, na način, da sistem od uporabnika na vsake 3 mesece sam zahteva menjavo gesla. Pravijo tudi, da bi vsako geslo moralo imeti najmanj 20 raznolikih znakov (male, velike črke, številke, posebni znaki …). Premislimo tudi, preden jih pišemo na lističe, ki jih nato lepimo kar na ekran.
3. Ne nasedajmo verižnim poštam. Če že pošiljamo karkoli naprej, pošljimo na način, da izbrišemo vse predhodne prejemnike in pošljemo tako, da se tudi naslovniki ne bodo videli med sabo (e-naslove vnesemo v vrstico: “skp” ali “bcc”). S tem pomagamo obvarovati tudi podatke tistih, na katere naši predhodniki niso pomislili. Podobno, ko dobimo mail neznanega naslovnika s priponko ter enostavnim navodilom, da jo odprimo, ga najprej preverimo. Saj ni težko - pošiljatelja in tekst iz jedra besedila skopiramo, prilepimo v iskalnik in kmalu bomo dobili zadetke. Majhna verjetnost je, da bi bili prvi, ki so nam poskusili podtakniti škodljivi skript.
4. Na raznih družbenih omrežjih objavljamo samo in zgolj tisto, za kar nam je vseeno, če vidi ves svet tudi čez 20 let. Ker dejstvo je, da cel svet to lahko vidi dokler bo splet obstajal. Tako ali drugače. Najbolj smešne so pripombe ljudi, ki na družbena omrežja objavljajo svoje ne preveč posrečene slike z zabav, slike svojih otrok, informacije o tem, kaj jedo, kje se nahajajo in kaj si želijo kupiti, a si ne morejo privoščiti. Nato se pa čudijo, ko se njihov potencialni delodajalec tik pred pospisom pogodbe premisli. In, da bi vse skupaj bilo še bolj paradoksalno, se ravno ti običajno najbolj pritožujejo nad varovanjem podatkov, sami pa jih splošni javnosti servirajo na vsakem koraku.
5. Uporabljajmo glavo. Ne klikajmo kar povprek, ampak prej premislimo. Smo pričakovali to pojavno okno? Je stvar res varna? Smo instalacijsko datoteko res prenesli s preverjene strani? Kakšni so (neodvisni) komentarji uporabnikov neke aplikacije ali spletne trgovine? Smo prepričani, da želimo nadaljevati? Seveda smo, to je star marketinški trik pretkanih staršev - otroci običajno še raje naredijo tisto, kar je videti nevarno … ;)
Za varnost osebnih podatkov nam ne sme biti vseeno
Varnost osebnih podatkov je torej nekaj, za kar najlažje poskrbimo sami. To pa najbolje storimo, tako da se o uporabi podatkov ter njihovem varovanju pozanimamo, preden jih damo od sebe. In nikar ne pozabimo, da jih v zameno za “freeby”-je, kupone, popuste in druge potrošniške ugodnosti vsak dan delimo z naključnimi ljudmi, ki nam ponujajo kartice zvestobe, poenostavitev poslovanja, pa tudi razne personalizirane rešitve ... Enostavno rečeno, kot pri vseh drugih stvareh v življenju; deljenja osebnih podatkov se lotevamo zmerno in po (zdravi) pameti.