Nadzor nad širjenjem novega koronavirusa, ki zadnje mesece pretresa svet, počasi postaja realnost. Razvoj mobilnih aplikacij, ki bi jih namestili, je na vrhuncu, sodobna digitalna mogotca pa k testiranju programske opreme in vključitvi v sistem privabljata čedalje več držav razvitega sveta. Želja po sledenju se osredotoča na stike in prenose okužbe, v interesu je tudi, da bi se informacije pretakale tudi preko meja, saj bi le tako o širjenju virusa imeli čim bolj celovito sliko.
Vir slike: Unsplash
Logika sledenja in informiranja o (možnem) prenosu okužb
Verjetno nam je vsaj študentom kot nosilcem družbenega intelekta jasno, da naprave, ki jih uporabljamo za sodobno komunikacijo, omogočajo sledenje. Stalno. Povsod. Komurkoli, ki ima interes ter potrebno znanje oziroma orodje. In ne da bi sami za to vedeli ali zavestno dovolili. Zaradi pravice do zasebnosti so takšni posegi formalno brez našega izrecnega dovoljenja prepovedani. Dopuščanje sledenja osebam za potrebe vpogleda v širjenje okužbe s koronavirusom med prebivalstvom bo torej prostovoljno (ter z zavestnim konsenzom) in njegova učinkovitost bo odvisna od tega, koliko nas bo aplikacijo dejansko uporabljalo. Načrt je, da imamo vsi naloženo aplikacijo, ki bo po trditvah Appla in Googla omogočila “močne zasebnostne zaščite”, ki naj bi “opogumila ljudi” in jih spodbudila k uporabi. (Kelion, BBC)
In kako naj bi delovala? Cilj aplikacije je, da smo obveščeni, koliko ljudi okrog nas je okuženih oziroma, da mi njih obvestimo, ali je možno, da prenašamo okužbo. Pri delovanju pa sledi logiki, da vsi uporabniki aplikacije stalno beležimo svoje kontakte. Prednost ima samodejno digitalno beleženje predvsem, kadar oseb, s katerimi smo v stiku, ne poznamo osebno in bi težje prepoznali, kdo vse je potencialni nosilec bolezni (teh ljudi ne moremo najti in vprašati osebno). Tukaj svojo prednost pokaže aplikacija. Ta bo s pomočjo bluetooth-a zaznavala bližino posameznikov in jih anonimno povezovala med sabo na način, da bo prepoznavala, kdo je kje in kdaj bil v stiku s kom. Vsak bo moral vnesti informacijo, ali je okužen ali ne. V primeru okužbe bodo o tem obveščeni vsi in tako pozvani k temu, da čim prej preverijo svoje zdravje ter širjenje okužbe zamejijo v najkrajšem možnem času.
Je označevanje prenašalcev bolezni dobro ali slabo?
Dosedanje oblike “kriptiranja” osebnih podatkov pri rabi uporabniških informacij posameznika v digitalnem svetu se je v večini do sedaj izkazalo za slab poskus varovanja zasebnosti. Podatki, ki jih nek sistem pobere in razosebi v uporabniški profil, ki ni več vezan na ime, priimek itd. ampak na neko izmišljeno številko, namreč zaradi svoje vseobsežnosti in povezljivosti lahko privedejo nazaj do osebe. Podobno se lahko zgodi tudi v primeru aplikacij, ki bodo sledile ljudem za potrebe nadzorovanega širjenja virusa. Če bi torej do takšnih zlorab podatkov prišlo, bi življenje v razvitem svetu lahko postalo precej podobno tistemu, ki ga je skoraj pol stoletja nazaj napovedal že Orwell. Dodaten problem bi lahko bil stigma in diskriminacija okuženih, ki se je pokazala že pri drugih nalezljivih bolezni.
Seveda pa so pogoji za takšne mehanizme nadzora, kot smo navedli prej, izpolnjeni že kar nekaj časa in verjetno jih sledenje z epidemološko aplikacijo ne bi drastično poslabšalo. Mnogi pristaši takšnega načina kontrole nad prebivalstvom to odobrava, saj upajo, da bi olajšala in sprostila splošne ukrepe, med njimi tudi potovanja in prehajanja med državami za večino ljudi ter obenem učinkovito omejevala širjenje virusa. Kot večina izjemnih izumov ima očitno tudi ta dve plati. Vprašanje pa je, kako jo bomo sprejeli in kako jo bodo tisti, ki dandanes nosijo moč, uporabili. Želimo si, da v korist vseh nas in celotne družbe, kot je tudi njen osnovni namen.