Dnevi se daljšajo - ne le iz “astronomskih” vzrokov, ampak tudi iz karantenskih. Čakanje je tako nepredvidljivo, da se še tistim, ki niso nikoli prisegali na velika druženja, kolca po študentskih žurih. Kaj pa ti? Imaš že poln kufer domačih oziroma sten svoje študentske sobe? Preveri, zakaj se ti to dogaja …
Vir slike: Unsplash
Ljudje smo vajeni rutin. Dajejo nam občutek varnosti in gotovosti. Ker je služba ali študij vedno tam, ker je vedno kak kolega za kavo, ker je kosilo vedno med dvanajsto in drugo in ker je tako normalno. Kaj je normalno in kako zelo to pogrešamo, smo še posebej zaznali v zadnjih tednih, ko so fakultete zaprle svoja vrata, ko se ne moremo več dobiti s svojimi najljubšimi kolegi in ko nam ni niti najmanj jasno, kaj nas še lahko doleti z jutrišnjim dnem.
Naši možgani dojemajo nekatere dogodke kot stresne. Med njimi so skoraj sigurno tudi takšni, povezani ali povzročeni s posledicami družbenega oddaljevanja. Čeprav smo vajeni druženja na družbenih omrežjih, klepetalnikih ali drugih virtualnih okoljih, pa sedaj, ko osebnega “offline” stika z večino ljudi ne smemo imeti, ugotavljamo, da ga pravzaprav pogrešamo.
Družabni stik nam dnevna rutina prinaša sama od sebe. V predavalnici, v službi, pri uporabi javnega prometa, na kosilu v restavraciji … Občutek povezanosti ima pomemben vpliv na naše mentalno in fizično zdravje. Ljudje, ki se čutijo bolj povezane z drugimi, občutijo manj anksioznosti in depresije, imajo boljši samopodobo in so bolj empatični, zauplivi in pripravljeni sodelovati. Če torej odvzamemo družbeno interakcijo, odvzamemo čustveno oporo, ki pomaga zmanjševati učinke stresa in nam daje občutek smisla v življenju (Seppala, 2014).
Zato je dobro, da ostanemo kljub fizični oddaljenosti povezani. Da se pokličemo, si povemo, koliko si pomenimo in ostanemo v stiku z vsemi, ki nam v življenju dajejo dober občutek. Mogoče to naredimo tudi drugače kot z objavo na FB in klikamo po klepetalnikih. Telefon je sigurno bolj osebna izbira. ;)