Investicija, ki nikoli ni zaman, je investicija v znanost in razvoj. S tem bi se sigurno v veliki meri strinjali tako slovenski kot tuji raziskovalci, ki se dnevno borijo za svoj obstoj in vsakdanji kruh. Sodobna ekonomija jim namreč s svojo popolnoma ne-pragmatično težnjo h kratkoročnemu doseganju čim višjih prihodkov ter dobičkov ni najbolj naklonjena, saj se stroški raziskovanja in razvoja direktno povrnejo pozno in redko, če sploh kdaj. Je pa dejstvo, da dolgoročna splošna blaginja temelji na razvoju in bi zato morali raziskovanje kot primarno dejavnost javnih raziskovalnih institucij čim bolje podpreti in zaščiti.
Prav tega se loteva nov predlog zakona, ki je, kot pravi ministrica za izobraževanje, Maja Makovec Brenčič, odgovor na aprilski shod za znanost. Danes znanosti namenjamo okrog 0,40 % BDP, cilj pa je do leta 2020 ta delež dvigniti na en odstotek. Kako? Načrt, ki so ga predlagali, je naslednji: “...zvišanje sredstev, namenjenih znanosti v rebalansu proračuna za leto 2017 za 20 milijonov evrov, v letu 2018 za 40 milijonov evrov in v letu 2019 za toliko, kolikor še manjka do enega odstotka BDP, kar je njihov končni cilj; stalni datum javnega razpisa za (so)financiranje raziskovalnih projektov na ARRS enkrat na leto; ustanovitev kompetentnega telesa vlade RS za dogovarjanje o področju znanosti; čimprejšnje sprejetje novega zakona o raziskovalni in razvojni dejavnosti.”
Kakšne spremembe pa sploh lahko pričakujemo?
Nov zakon o raziskovalni in razvojni dejavnosti se nam že obeta - o tem priča predlog, predstavljen in v javno razpravo predan 30. 10. 2017. Za komentarje bo na voljo do 29. 11. 2017, zadnji rok za sprejem in njegovo veljavnost je februar 2018. Predlog zakona vsebuje naslednje izboljšave na raziskovalno-razvojnem področju:
Proračunska sredstva bodo ob uvedbi nespremenjenega predloga zakona rastla najmanj 7 % na leto, dokler ne bi dosegla 1 % BDP, kot so so zahtevali udeleženci aprilskega shoda.
Institucionalno financiranje bo sredstva delilo po namembnosti, in sicer na raziskovalne programe, infrastrukturne programe ter ustanoviteljske obveznosti.
Še ena od pomembnih pridobitev bi bil odprt dostop do objav znanstvenih raziskav, financiranih z javnimi sredstvi. Ta koncept imenujemo “odprta znanost”.
Najpomembneje od vsega pa je, da bi z zagotavljanjem rednega dotoka sredstev za projekte ter ustanovitvijo Nacionalnega sveta za integriteto v znanosti poskrbeli, da bi raziskovalna dejavnost potekala nemoteno in skrbela za naš splošni napredek. Tako bi med drugim neposredna posledica bila, da dobili več delovnih mest za mlade, ki si želijo raziskovati, že ustaljenim raziskovalcem pa bi omogočili miren spanec, saj bi z ureditvijo bolj transparentnega in višjega financiranja raziskovalne ustanove lažje zagotovile plačila in nagrade. Tudi slednje naj bi po sprejemu zakona lahko bile višje, in sicer v višini dvakratnika osnovne plače. Dolgoročno pa bi z ureditvijo razvojno raziskovalne dejavnosti pri nas doprinesli k splošni blaginji ljudi ter ekonomski prednosti na mednarodnem trgu, kar je izvorno poslanstvo raziskovanja in razvoja, kot ju poznamo v vsakdanjem življenju.